Živjo Grega, 

Torej minilo je skoraj 2 leti in še vedno mi je duša polna od tega potovanja. Zame to ni bilo potovanje, bolje rečeno je to ostal del mojega življenja. Kadar se spomnim tega je kakor, da bi se vrnila v neko obdobje svojega življenja. Bilo je nepozabno, na momente nevarno in zelo nepredvidljivo. Dobro je, da se je vse dobro končalo.

Najlepših spominov je toliko, da je kar celo potovanje iz minute v minuto najlepše. Ladak in njegovi budistični ljudje, so kot pesem za dušo. Leh, McLeod gange, pa to sanjam še sedaj. Tam bi jaz ostala 1 teden in sedela na pločniku in uživala. Žal mi je, da se nismo ustavili v Darmsali, da bi videli malo Dalaj Lamin center. Kashmir sam kot narava je božanski. Zeleni tepihi in čudoviti pejzaži. Ljudje so malo bolj nepredvidljivi in jim ne zaupam toliko. Zame so Budisti čez vse filozofije in mi drugo ne pomeni toliko.

Veliki treking I je zame taka izkušnja, ki mi je za vse večne čase dala toliko kot potrebujem. Bilo mi je hudo, a ko se sedaj spomnim mi ni žal. To ti je kot porod, hudo je a ni ti žal.

Kot kaže z velikimi stvarmi v življenju je tako.

Ti kot vodič si zame odličen. Tvoj karakter je ravno prav sproščen in dovolj organiziran, da stvari klapajo. Čeprav je tam lahko veliko stvari nepredvidljivih nisi bil v paniki.

Jaz sem se imela odlično, čeprav sem šla  večkrat preko svojih meja in bi me zato lahko stvari začele motiti.

Nekaj stvari je, ki bi lahko bile drugačne. Pri organizaciji je bilo samo enkrat čakanje v Delhiju 1 uro zjutraj, ki je malenkost, ker se da zamenjati špediterja.

Če bi šla še enkrat bi mogoče bilo bolje, da sem ostala v Lehu (čeprav bi zamudila življensko izkušnjo, lepoto in srečo, hvaležna sem za to). Mislim, da je treking v tako osamljene kraje, odročne od bolnišnic, brez medicinskega osebja v ekipi in opreme za prvo pomoč lahko usodna. Saj veš, pri starejših od 55 let se nikoli ne ve kje ti sistem lahko odpove (kap, zastoj srca,, infarkt…). In , če bi se to zgodilo minute so pomembne. K sreči vse je bilo OK. Mogoče bi ti vseeno lahko malo bolj povdaril v Lehu, da kdor ima kakšne težave s srcem, ožiljem, pritiskom naj počaka v Lehu, če ni prve pomoči na poti.

V taborju za drugi treking V KASHMIRJU bi jaz zamenjala gostitelja. Tam je bilo veliko nepravilnosti. Največja je prav gotovo v hrani, ki nam jo je dajal, ko ste vi bili na trekingu-rumenjaki v jajcih so bili rjavi, zeleni, izsušeni, odstopljeni od beljaka. Jaz kaj takega nisem videla. Tudi gi je bil nekaj zelo čudnega. Organizacija baby trekinga je bila zelo neodgovorna in slaba.

V Srinagarju sva imela midva čudovitega gostitelja. On je bil najbolj svetla točka med tamkajšnjimi prebivalci.

Tiste policijske ure, demonstracije in lokalci niso ravno prijetni, a vseeno je lep spomin.

To potovanje je vredno življenske izkušnje za vedno. Veliko prijateljem in znancem sem govorila o tem. Nekateri so bili še potem s teboj.

Hvala ti Grega za tvoja prizadevanja in organizacijo.

Vse najboljše. Upam, da se še kdaj vidimo na kašnem potovanju.

Vanda