Zdravo,
najprej se zahvaljujem, da sem lahko bila del tega super potovanja. Prvič sem potovala s Charom, ampak bom zagotovo še kdaj.

(1) Potovanje je bilo čisto po mojem okusu, polno doživetij, lepe narave, srečanja z drugo kulturo, seveda v dobri družbi. Pa preprosto, sproščeno in brez kompliciranja glede tega, kako smo “gor nareti”, tudi če to pomeni da se kot klošarji selimo po vasi z vrečkami za smeti.
Kirgizija kot destinacija je top, definitivno se splača obiskati in nič ne bi imela proti, če se še kdaj vrnem. Še posebej v pohodniškem smislu, glede na to, da v dveh tednih pač ne moreš prehoditi ravno cele države, je pa takooo lepo. Program je sicer naporen, ampak to se ve in pričakuje. Čisto noben del programa se mi ne zdi odveč in bi mi bilo žal, če bi kaj izpustili. Če bi že morala izbrati, so mi bili najbolj všeč pohodi, še posebej okrog Altyn Arashan, pa tudi bivanje v jurtah, ker je posebno doživetje, poleg tega pa smo se tako veliko bolj povezali s skupino kot če bi bili razporejeni po sobah. Kot solo potnica sem se pridružila enkrat enim, drugič drugim, tako da smo se z vsemi dobro spoznali. Izjemno lepa je tudi pokrajina, kjer smo jezdili s konji, vendar je bil moj konjiček bolj trmaste in lene sorte, tako da se mi jahanje samo ni kaj pretirano prikupilo. Je pa bilo seveda vredno poskusiti. Edino, kar mogoče ni potekalo povsem po planih oziroma željah, je bila demonstracija lova z orli, saj nas je žal dobil en konkreten naliv in smo se predčasno skrili v maršrutko, ampak glede na to, kakšno srečo smo sicer imeli z vremenom, se tudi glede tega nismo preveč sekirali. Pa preveč hrane smo dobili, jaz sem načrtovala, da bom tam malo shujšala, pa ni uspelo, ker so nas v jurtah tako pitali…

(2) Ni toliko, da bi spremenila, kot pustila kot standardno opcijo B, če vreme zataji… Zaradi slabe vremenske napovedi smo se na Petrin predlog – ampak enotno kot skupina – odločili odpovedati trek do Ala Kul s šotori, ker bi se bilo dokaj bedno dve noči stiskati v malih in premočenih šotorih, v dežju in mrazu. Namesto tega smo si za bazo izbrali Altyn Arashan in od tam opravili dva dnevna pohoda in pa pohod nazaj v civilizacijo. Vsaj meni – po pogovorih z drugimi pa tudi ostalim popotnikom – se je to zdel vrhunski nadomestek. Vsak član skupine se je lahko namreč odločil, koliko želi prehoditi (in morda prejahati), kar je bilo super, glede na to, da smo imeli zraven tudi popotnike z manj kondicije, pa tudi takšne, ki so jih mučile prebavne motnje in druge zdravstvene težave. Nekateri smo se potem odločili za dva dokaj naporna pohoda, nekateri za enega, nekateri so del prejahali… in na koncu smo bili vsi srečni. Poleg tega smo se lahko oba večera regenerirali v bazenčkih in se tudi sproščeno podružili. Sicer ne dvomim, da bi bil tudi prvotni plan super in da mora biti legendarno šotoriti ob Ala Kul, ampak mogoče bi lahko imeli to alternativo kot stalno opcijo, ki bi prišla v poštev, če je napovedan dež, če je skupina preveč utrujena ali v slabši kondiciji, itd. Seveda ne morem primerjati, ker tega treka nismo opravili, ampak glede na to, kako bedno je bilo zadnji dan hoditi po nalivu v dolino in kako fajn je bilo, da smo se lahko preoblekli in se posušili, si ne predstavljam, da bi kdorkoli bolj užival, če bi moral dve noči zaporedoma preživeti v (predvidoma ne najboljših) šotorih, v mokrih oblačilih, v trudu da se ne dotakne stene šotora, pa navsezadnje tudi dokaj izolirano od preostanka skupine. V lepem vremenu pa je izkušnja zagotovo povsem drugačna.

(3) Petra je bila super! Zadeve je imela čisto pod kontrolo, tako da je vse potekalo gladko. Vsak dan nam je povedala, kaj nas čaka naslednji dan in nam dala vse potrebne napotke glede oblačil, opreme, itd. Maksimalno je upoštevala tudi naše želje in poskrbela, da smo bili vsi zadovoljni – če je nekdo potreboval antibiotike ali druga zdravila, smo vključili “izlet” v lekarno (glede na pogostost prebavnih motenj bi to lahko sicer postal kar del programa), če je kdo želel kupiti nek izdelek, je poskrbela, da smo se ustavili pri pravi trgovini, v vsaki restavraciji nam je tolmačila menu in komunicirala z osebjem… Še posebej pohvalno je bilo, kako dobro je našla rešitve, ko se je bilo treba glede česa prilagoditi – npr. pri organizaciji alternative treku do Ala Kul, kjer sem še vedno impresionirana, kako hitro in brez komplikacij smo lahko tako last minute spremenili načrte. O Kirgiziji nam je povedala res ogromno zanimivega, zadeve ima naštudirane in res veliko ve. Uspešno je poskrbela tudi, da je v skupini vse štimalo in da smo se imeli res super. Pa tudi ona je res fajn za družbo. Z njo kot vodičko bi z veseljem še šla na kakšno potovanje. Všeč mi je tudi, da nas je po potovanju hitro kontaktirala glede reuniona in organizacije deljenja fotografij. Pri konkurenci pogosto na to kar pozabijo, ko je potovanje enkrat mimo.
Drugače pa bi še napisala, da so tudi lokalni “sodelavci” super, Oskar se je zelo potrudil, kljub temu, da je tiho trpel, ko smo ga vlekli na pohode, pa tudi konjeniki so bili legende. Mogoče naj edino kdo naroči tem Kirgizijcem, da menjajo tesnila na maršrutki!

Malo sem se razpisala, ampak je bilo to potovanje vredno malo daljšega komentarja.
Lep pozdrav vsem in se vidimo na naslednjem potovanju!
Katja